Izpiti so za mano, eseji so oddani, vzela sem si čas za filme, za počitek. A ne za dolgo. Drug teden novi testi, nove predstavitve, počasi pa moram razmišljati in začeti pripravljati nove eseje :) Mogoče se sliši težko in grozno (in tudi meni se zdi včasih tako), ampak uživam v večini dela. V raziskovanju političnih teorij, spoznavanju različnih zgodovinskih obdobij, učenju nemščine in nenehnem delu na francoščini. Kar mi da novih energij, je občutek napredovanja, ki ga opazim pri sebi. Včeraj sem brez težav in brez izgubljanja rdeče niti sledila dveurnemu francoskemu predavanju. Ni slabo, ne? :)
Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)
Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)
Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)
Au revoir! :)
Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)
Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)
Au revoir! :)
No comments:
Post a Comment