Pričakovanja :)

Ja, tudi pri nas je snežilo :) In to že včeraj! :P Kar pa je vseeno velika razlika, je to, da dejstva, da je snežilo, ne moremo podpreti z dokazom, ker je namreč ves sneg izginjal sproti, za razliko od slovenskih pokrajin, ki so pravljično zasnežene. Tudi mi v Dijonu bomo prišli na svoj račun, zagotovo :) Smo pa zato v večjem pričakovanju zdaj, saj ne vemo, kdaj nas bo doletela čast zasneženih ulic :)

Dan je bil odličen. Če odmislim intenzivnost celodnevnega seminarja o letu 1989 kot prelomnem zgodovinskem letu (beri: od 10h30 do 18h30, krajši premor za kosilo), ki je sicer super, ampak te po sedmih urah malce utrudi, je bil eden izmed boljših dni v tem tednu. Prejšnji večer (no, in nekaj jutra) sem se pripravljala na seminar, a se vseeno zbudila dovolj kmalu zjutraj, da sem v miru spila kavo in dokončala branje in pripravila izpiske. Pred faksom sem želela na pošto po paket, ki mi je bil poslan, ampak imajo Francozi (a lahko posplošim? Ali so samo Dijončani posebni? Am, dvomim :D) neko smešno navado, da lahko prevzameš pošto šele po dveh dneh po prejemu obvestila. Hm. Kakor koli, moje navdušenje in pričakovanje se stopnjuje in v misih se že veselim jutrišnjega dneva, ko bom po seminarju (ja, še zadnja sobota v semestru, ko imamo pouk) v dvojnem pričakovaju (še pravega vikenda, se razume) pohitela na pošto.

Dan pa je minil še v znamenju enega pričakovanja.. Krog mojih najbližjih se je razširil z rojstvom čudovite princeske :) Veselim se že decembra, ko se vrnem v Slovenijo, da bom lahko obiskala sestrično in njeno družinico :)

Aja, še eno pričakovanje.. Malo manj navdušeno :D Pričakovanje ortodontke. Še ena zvezdica se je malce deformirala. Hm. Ko se mi je nazadnje to zgodilo tu v Dijonu, sem šla do super odličnega dijonskega ortodonta, da bi se pozanimala, kako je treba zadevo reševati. Malce sem bila v dvomih, ker sem šla k zasebnemu ortodontu, ki mi ga je priporočila naša pomočnica direktorja (kaj ni fino, ko imajo zaposleni otroke, ki hodijo k ortodontu? :D). Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja naj bi zadoščala za nujne primere in moj zobni modni dodatek se morda ne šteje k najbolj nujnim. Vseeno sem šla pogledat in ortodont je bil super prijazen in vse se je zdelo popolno. Ko pa je pričel z menjavo dela mojega aparata (in ne samo dodatnega pritrjevanja zvezdice), pa sem v mislih že štela cekine, ki jih bi morala plačati za popravilo. V ambulanti sem bila 15 minut in že ob sami misli na zaračunanje časa (na delo si nisem upala pomisliti!) me je spreletel srh. Zakaj nisem najprej vprašala za ceno in se potem odločila! Ko je ortodont končal, me je prijazno vprašal, kako se počutim, če je vse v redu, poklepetala sva o Sciences Po in opazila sem, da je moj novi del zvezdic precej drugačen, precej modernejši od ostalega aparata. Pismo, še en razlog za preštevanje cekinov v mislih. Dobro, vsaj ne bom imela težav, sem si rekla. Pa nekaj sem se naučila, mar ne. Rokovala sva se in se poslovila, jaz pa sem odšla na recepcijo v pričakovanju (ne prav prijetnem, žal). Mademoiselle na recepciji mi je zaželela lep dan in mi dala vizitko, če bom še kdaj potrebovala priti nazaj. Hvala, sem rekla. Kje pa plačam? - Nič ne plačate, mademoiselle, mi je rekla. Kako nič ne plačam?! "Ne ne, vse je v redu, mademoiselle. Nič ni treba plačati." Nisem mogla razumeti. Ortodont mi je zamenjal del aparata, se ukvarjal z menoj 15 minut, bil super prijazen - - kako nič ne plačam?! V Sloveniji plačamo za vsako malenkost, pa če je to samo pregled po 18. letu. Da ne omenjam kakršne koli korekcije ali česa podobnega. Nisem mogla razumeti, enostavno. Po eni strani se mi je kamen mojih preštetih cekinov odvalil od srca, po drugi strani pa nisem vedela, kako naj se zahvalim. Sploh po vseh opozarjanjih Francozov, da zasebni otrodonti stanejo uh preveč.

Še ena super izkušnja s Francozi. Res je, so posebni, so malce sitni z vsemi stavkami, ampak so super narod, rada jih imam :) Kljub vsemu, ko imam težavo z drugo zvezdico, razmišljam, če naj lepo počakam na konec decembra, ko sem naročena pri svoji ortodontki, ali naj grem k "mojemu" dijonskemu ortodontu. Bom premislila :)

Kako super prijazni so Francozi, pa bom videla to nedeljo, ko grem na kosilo k eni izmed francoskih družin. V Dijonu poteka projekt "Povabite svet k svoji mizi", pri katerem dijonske družine, ki želijo sodelovati, gostijo enega ali dva tuja študenta pri kosilu. Sem v super pričakovanju, ker se preko maila gospod in gospa zdita super gentils, res prijazna, poleg tega pa po tiho upam na kakšne dijonske ali francoske poslastice :) In seveda super družbo.

Večer z Jugoslavijo? Tako je. Še en, jutri oddam osnutek svoje grand naloge, potem pa samo še izboljšam do končne različice. Na delo! :)

(Vi pa v super sanje in odličen vikend!)