Vikend je vedno kratek. Spomnim se, ko sem bila mala in so se mi dvomesečne poletne počitnice zdele waaaaay too long! In tudi vikendi. In ko nisem mogla pojesti celega sladoleda s karamelo iz McDonald’s-a na poti k babici. Ko smo mali, stvari dojemamo čisto drugače. Kdaj se to dojemanje spremeni? Kdaj so moji vikendi postali prekratki?
Vikend v Nancyju je bil tokrat malo drugačen. Kar nekaj Sciences Po-jevcev je namreč polnih energije prišlo v Nancy na Week-end Intercampus, “medkampusni” vikend :D Te vikende študentje organiziramo, da se kljub našim kampusom, ki so razpršeni na različne konce Francije, študenti srečamo, se pomenimo, spoznamo druga francoska mesta in se imamo fino. Ker v Nancyju nisem več samo gostja in ga poznam že precej dobro, je bil tudi vikend precej bolj simpatičen, saj se mi ni bilo treba udeležiti vseh organiziranih zadevščin. Ker ima Bastian samo eno kolo, sva zame “najela” VélOstan, nancyjevski BicikeLJ, in čudovit sobotni dan preživela aktivno na kolesu, na drugem koncu Nancyja, brez posebnega itinerarja, pred večerno zabavo pa sva pripravila quiche lorraine za nedeljski brunch.
Na vlak sva tekla (what a surprise!), čeprav je na koncu imel zamudo in sva na postaji čakala še skoraj deset minut. Dnevi se daljšajo, kar opazim na nedeljskem potovanju iz Nancyja v Dijon, kjer lahko pozno popoldan opazujem polja in travnike, obsijane z rdečeoranžno barvo zahajajočega sonca. Konec se bliža. Tudi vikenda. Jutri zjutraj pa češčina ob osmih zjutraj. Joy joy joy!
Vikend v Nancyju je bil tokrat malo drugačen. Kar nekaj Sciences Po-jevcev je namreč polnih energije prišlo v Nancy na Week-end Intercampus, “medkampusni” vikend :D Te vikende študentje organiziramo, da se kljub našim kampusom, ki so razpršeni na različne konce Francije, študenti srečamo, se pomenimo, spoznamo druga francoska mesta in se imamo fino. Ker v Nancyju nisem več samo gostja in ga poznam že precej dobro, je bil tudi vikend precej bolj simpatičen, saj se mi ni bilo treba udeležiti vseh organiziranih zadevščin. Ker ima Bastian samo eno kolo, sva zame “najela” VélOstan, nancyjevski BicikeLJ, in čudovit sobotni dan preživela aktivno na kolesu, na drugem koncu Nancyja, brez posebnega itinerarja, pred večerno zabavo pa sva pripravila quiche lorraine za nedeljski brunch.
Na vlak sva tekla (what a surprise!), čeprav je na koncu imel zamudo in sva na postaji čakala še skoraj deset minut. Dnevi se daljšajo, kar opazim na nedeljskem potovanju iz Nancyja v Dijon, kjer lahko pozno popoldan opazujem polja in travnike, obsijane z rdečeoranžno barvo zahajajočega sonca. Konec se bliža. Tudi vikenda. Jutri zjutraj pa češčina ob osmih zjutraj. Joy joy joy!
No comments:
Post a Comment