Po prijetnem občutku pomladi, ko smo plašče in rokavice lahko brez slabe vesti pustili doma in se navudševali nad prvimi znanilci pomladi, sem se včeraj po čudoviti noči, ko so dežne kaplje na strešnem oknu ustvarjale prijetno vzdušje, prebudila v neizmerno mrzlo jutro. Vesela sem bila, da sem rokavice vzela s seboj in mi tako prsti niso odreveneli, ko sem se s kovčkom odpravila na železniško postajo. Konec zgodnje pomladi ali samo hladen dan, po katerem bomo tople pomladne sončne žarke cenili še bolj?
Tudi ko se zdi, da se pomladna toplina za trenutek umakne, si jo lahko vedno pričaramo nazaj. Ali pa to stori kdo drug za nas... :)
Ko sem že mirno sedela na vlaku, sem skozi okno opazovala ljudi na postaji. Zadnji zamudniki so plašnih oči tekli na vlak. Starejši gospod se je z jezikom gest poslavljal od svoje gospe na vlaku, ali pa hčerke ali vnukinje. Ali prijatelja, kdo bi vedel. Tri dame so sproščeno kramljale pred vrati vlaka. Majhen otrok je izgubil igračko. Pes, ki se je prikradel od bogvekod, je tekal od enega stopnišča do drugega. Železniška postaja, svet v malem.
Pred Nancyjem sem med vikendom pohajkovala po Parizu. Nekaj utrinkov bom kmalu strnila v nov zapis.
No comments:
Post a Comment