Skodelica kave

Prijatelj je zadnjič na svojem blogu napisal zanimiv post o kavi. Danes, ko sem ob dveh zjutraj še kar pokonci, čeprav moram zjutraj vstati okrog osmih, vendar pa razlog za to ni študijsko ponočevanje (beri študiranje ali pisanje eseja za pravo ali razširjenega eseja o zunanji politiki EU), sem se spomnila na njegov post. Zvečer sem namreč pila belo kavo. Francosko "belo kavo".

Kultura kave v Franciji je posebna. Drugačna od slovenske. Francoska kava je mini, res mini, močna kot najmočnejša slovenska kava, v katero Francozi potopijo kocko sladkorja, ki je skoraj večja kot mini skodelica, potem pa pomešajo s kavno žlično (oh, to je druga zgodba! Kavna žlička, žlička za sladico in 5 drugih mini žličk se uporabljajo vsaka za posebno zadevščino, strictly!). Bljak! Fuj!

Sama kave, prave kave, nikoli nisem marala. Kava mi je všeč zaradi vonja in grenkega okusa, ki ga pusti v ustih, vendar pa mi vse to zadošča z obilico mleka. Še več (hm, a se to v slovenščini reče ali prevajam iz angleškega even more?), kava zame pomeni užitek. Čas, ki si ga vzamem za počasno uživanje v tem vonju in okusu. Kava zame je torej bela kava, slovenska bela kava.

V Franciji pa bela kava ne obstaja. Obstaja to, čemur Francozi pravijo grande crème, kar dobesedno pomeni velika smetana, vendar pa nima čisto nič ne z veliko niti s smetano. No, ali pa nekaj minimalističnega. Gre namreč za kavo, precej grenko in precej močno, z malo mleka, navadno nalito do vrha, zraven pa ti prinesejo mini vrček (ampak res mini) mleka, ki so ga prej nerodno spenili. 

Prvo kot prvo, kako naj dodam mleko v skodelico, ki je do vrha polna z grenko kavo? In drugič, tudi če vliješ ves vrček mleka v skodelico (v teoriji), bo kava še vedno precej grenka in precej močna in precej ne-podobna slovenski beli kavi. Precej disappointing. 

Kakor koli, danes sem na pozno popoldanskem sestanku po dolgem času naročila grande crème. Takoj, ko sem naredila prvi požirek, mi je bilo žal, da si nisem izbrala česa drugega. Vroče čokolade, na primer. No, ali pa ne. To je spet druga zgodba (morda pa se kulturne razlike res močno vidijo v pijačah?? :D). Zdaj, ko je ura dve zjutraj in sem še vedno polna energije in elana, vidim, da vendarle obstaja kava, ki me lahko ohrani budno do jutranjih ur. Škoda, da sem to odkrila danes, ko mi res ni treba ponočevati s knjigami v rokah...

Pa lahko noč!

PS: Sicer pa brez skrbi - v Dijonu imam svojo najljubšo kavarnico, kjer strežejo kavo, wannabe belo kavo, ki mi je res všeč. Ampak ta moja kavarnica je prej izjema kot pravilo v Franciji :) In zraven ti vedno prinesejo kolaček. Temu se reče simpatična kavarna! :)