Rdeča luč? Ah, attraversiamo!

V Dijonu sem se kmalu navadila francoskega "pešec" obnašanja. S tem mislim predvsem na spoštovanje prometnih predpisov. Rdeče luči za pešče tu ne obstajajo. Kmalu ugotoviš, katere ulice so malo bolj prometne - tam se za trenutek ustavimo, pogledamo levo, desno, potem pa attraversiamo (kdo je bral Eat Pray Love ali gledal film?), prečkamo. V Ljubljani lahko zaradi tega plačaš kazen. Tu v Dijonu - ne. Po enem mesecu hoje brez ustavljanja pri rdečih semaforjih mi je to zlezlo pod kožo. Nestrpna postanem, če moram kdaj pa kdaj počakati, da se cesta sprosti in lahko nadaljujem pot. To sem ugotovila danes, ko sem prvič sedla na Velodi, dijonsko kolo.

Odkar sem pred leti v Parizu prvič videla Velib', sem se zaljubila v idejo mestnega kolesarjenja z enega konca mesta na drugega. Ali pa samo od doma do trgovine v bližini. Gre za postaje s kolesi, ki so razporejene po celem središču mesta. Na eni postaji si kolo izposodiš, na drugi postaji ga vrneš. Brez skrbi, kam ga lahko prikleneš, da ti ga kdo ne ukrade in podobnih nevšečnosti. Kolo lahko uporabljaš 30 minut, potem ga moraš vrniti, zamenjati za drugega ali doplačati za dodatni čas. Po dveh neuspelih poskusih uporabe Velib'a v Parizu sem prišla v Dijon, kjer me je pričakal Velodi (mimogrede, vélo po francosko pomeni kolo, Di stoji za Dijon). V znaku Velodija je sovica, simbol Dijona, na kolesu, seveda.

Včeraj sva se s prijateljico registrirali na spletni strani za en teden, da preizkusiva in se odločiva, če bova postali celoletni uporabnici Velodija :) Bilo je odlično! Tako zelo sva se navdušili, da sva že takoj naslednji dan želeli izkoristiti sonce in se odpeljati s kolesom do malce oddaljenega jezera, se usesti na travo in študirati za jutrišnje predavanje (ne pritožujem se, ampak šest ur v soboto pa presega meje normalnega :/ Drugič o tem). Po francoskem testu sva na GoogleMaps prečekirali, kam morava, pogledali na mini Velodi zemljevid, če je ob jezeru res Velodi postaja, kjer bova odložili kolesi, in akcija! Odličen občutek! Kot pohajkovanje na potovanju! Z izjemo.. 

Ko voziš kolo, si v cestnem prometu enakovreden avtomobilu. Super, vse lepo in prav. Ampak (pri Francozih je vedno ampak :D) to pomeni, da zdaj rdeče luči obstajajo. In kar naenkrat sem opazila, koliko enosmernih cest je v Dijonu. In kar naenkrat se je brezbrižno pohajkovanje spremenilo v čakanje na rdečih semaforjih in nakazovanje smeri z roko. Težko, priznam. Sploh, ko vidiš, da je cesta prazna. Pa vendar - v primerjavi s super občutkom na kolesu je to zanemarljiva malenkost :)

Ne tako zelo zanemarljiva malenkost pa se zgodi, ko po skoraj pol ure vožnje prideš do jezera, končne postaje, kjer naj bi bila tudi Velodi postaja. Ampak - Velodi postaje ni bilo nikjer. S Katerino sva spraševali tamkajšnje ljudi, starejše, mlade, tekače, mamice z vozički - nič. Nihče ni vedel za nobeno bližnjo Velodi postajo. Kasneje sva naleteli na gospo, ki nama je povedala, da modra stvar na zemljevidu, kjer naj bi bila najina postaja, ni Lac Kir, torej najino jezero, temveč neka druga zadevščina. In da v neposredni bližini jezera ni nobene postaje, ki bi jo ona poznala. Khm, pa smo tam. Še zdaj ne vem, kaj naj bi modra zadeva na zemljevidu, najino "jezero", predstavljala, vem pa, da v bližini Lac Kir očitno ni Velodi postaje. Ker pa sva kolesi morali vrniti v določenem roku, sva morali vseeno najti Velodi postajo. Na koncu sva se odločili in odpeljali nazaj v center Dijona, kjer sva parkirali najini kolesi, študirali bova pa doma. Kaj sva se vseeno naučili iz tega? Da si morava resnično natančno pregledati Velodi postaje, ker se sicer lahko znajdeš v precej neprijetni situaciji, ko kolesa nimaš kam odložiti (ne da bi ob tem plačal kar nekaj denarja). Škoda za Lac Kir, vseeno sva pa pošteno izkoristili sonce in združili to z rekreacijo na kolesu. Odlično, ne? :)

Ker bodo drug teden moji dragi Francozi ponovno stavkali, oprostite, javno izražali svoje mnenje, naš profesor za mednarodno zgodovino ne bo mogel priti v Dijon brez težav, zato so nam jutrišnje tri ure predavanj podaljšali na 6 ur namesto treh ur v prihodnjem tednu. Odlično! :/ Ne samo, da to pomeni cel sobotni dan na faksu, ampak tudi skrajšan čas za prebiranje literature in pripravo na ure. Delo, ki sem sem si ga šparala za drug teden, moram opraviti danes. In tega ni malo. Adijo brezskrben petek.. Še vedno pa upam, da je profesor dobro izbral besedila in bom na koncu z veseljem prebirala tistih milijon strani :D

Veselo na delo! :)