New job!

Že Nicholo Machiavelli je vedel, kako pomembni so dogodki in festivali. On se je nanašal na vlado in političen vpliv dogodkov na situacijo v državi, kar je zelo pomembna, a druga debata, pa vendar bistvo ostaja - dogodki, events, so nekaj, kar je vse bolj in bolj prisotno in kar ljudje, podjetja, korporacije in vlade organizirajo spet in spet. No, največkrat imajo oni idejo, potem pa je tu organizator dogodkov, ki zadevo organizira in izpelje tako, kot si oni zaželijo. 

Jaz bom od zdaj naprej izpolnjevala želje študentske organizacije za podjetništvo v Kopenhagnu :)

Z delom začnem takoj, prva konferenca, ki jo organiziram, bo že konec novembra. Včeraj sem imela sestanek z odgovorno za marketing, jutri sestanek za sponzorje... Kar pestro! Veselim se dela, daje mi energijo! Upam, da ostane tako tekom leta in mi da kakšno idejo za future job.

”A prince ought, at convenient seasons of the year, to keep the people occupied with festivals and shows, and as every city is divided into guilds or into classes, he ought to pay attention to all these groups, mingle with them from time to time, and give them an example of his humanity and munificence, always upholding, however, the majesty of his dignity, which must never be allowed to fail in anything whatever.” (Machiavelli)

PS: Nimamo snega na Danskem. Nič. Lepa jesen je, še celo sončne dni imamo. Z dodatkom mrzlega in ostrega severnega vetra. Khm.

New Dream

... in slej ko prej se ta new dream uresniči, če se dovolj dobro potrudiš :)

(kmalu povem več)

Lep dan!

WTPh? - What the Phonics

Pred časom sem omenila, da sem se začela učiti danščino, a dlje od tega nisem šla v zapisu. Zdaj, po slabem mesecu učenja jezika in dveh mesecih v Kopenhagnu mislim, da lahko pokomentiram ta komplicirani jezik, ki se včasih zdi primeren samo za vikinge.

Prvi korak v danščino naredimo že, ko “Kopenhagen” izgovorimo po dansko – København. Nekateri to izgovorijo kot [kébênhaun], spet drugi kot [kǝbenhaven], tretji namesto N izgovorijo M [kǝbeMhaun] in še bi lahko naštevala.

Na prvi pogled se zdi kot izgovorjava francoskega avta Peugeot: [pižo], [pêžo], [pǝžo], [peđo] itd.

Res je – v obeh jezikih mrgoli besed, ki se na primer napišejo s precej več črkami, kot jih na koncu dejansko izgovorimo. Glavna razlika med francoščino in danščino pa je, da v francoščini vseeno obstaja pravilo za izgovarjanje (z manjšimi izjemami, ampak v glavnem pa velja), česar pa Danci ne poznajo.

Glavni izziv danščine je torej res izgovorjava. Zaenkrat je slovnica precej enostavna (sem slišala, da tudi ta slej ko prej postane »vikingška«), besede pa so velikokrat napisane (!) podobno kot v angleščini ali nemščini. Izgovarjanje pa... Nekdo je rekel: »If you don't know Danish, your best guess will probably not even be close.« Very motivating indeed.

O čem govorim? Poglej si tale posnetek z inovativno idejo:

 

Priznati moram, da sem na začetku imela težave z motivacijo za učenje danščine, in to kljub prvotnemu navdušenju. Kadar sem delala domačo nalogo, nikoli nisem vedela, če sem besede prav izgovorila. Ko sem poslušala izgovorjavo na CD-ju,  se mi je zdelo, da tudi dva različna Danca isto besedo izgovorita drugače. Skratka – precej frustrating.

Po drugi strani je melodija jezika precej lahka za imitiranje. Tudi danski naglas v angleščini je precej reprezentativen in zdi se ti, da se boš jezika naučil precej hitro. Pa gre vseeno malo bolj počasi.

Motivacija se kljub vsemu vrača, ko se učim besede, ki jih iz vsakdanjega življenja že poznam. Dnevi v tednu? Kaj lažjega – na vsaki trgovini so napisani na odpiralnem času. Hrana? Ko se deset minut v trgovini sprašuješ, če je zadeva v mini tetrapaku mleko, jogurt ali smetana, si mimogrede zapomniš vse tri besede (in potem ugotoviš, je obstajajo besede še za kefir in sto drugih različič mlečnih izdelkov, in ne veš, ali gre za posebno vrsto mleka, jogurta ali smetane).

Živeti v državi, kjer govorijo jezik, ki se ga učiš, je res pomembno. Predvsem koristno. Tudi če ne govoriš aktivno, je jezik s tabo na vsakem koraku. Slišiš melodijo, vidiš čudne črke (ø, å, æ ...) in podobno. Možgani delujejo, čeprav se včasih tega ne zavedamo. Hm... Morda bom začela gledati dansko televizijo! :D

Hej hej!
[haj haj]
Bye! ;)

Life from National Gallery of Denmark

Ta teden so krompirjeve počitnice na Danskem. Večini staršev ni treba v službo, otroci so šolske torbe pozabili nekje na bež podu svoje sobe, mesto pa je zaživelo. Na vsakem koraku se nekaj dogaja, sploh prireditve za otroke pa so vseprisotne. Wonderfall je beseda, ki povzame vse, saj je namreč projekt, ki skrbi, da Kopenhagenčanom ta teden ni dolgčas. Še več - da si bodo krompirjeve počitnice z veseljem zpomnili.

Ko sem razmišljala, katerega izmed dogodkov se bom udeležila danes popoldan, mi je v oko padel Jazz for Kids. Dogodki za otroke so najboljši! Otroci želijo vedno stvari sami preizkusiti, se jih dotakniti, ustvarjati. Ko sem videla kombinacijo glasbe, umetnosti, vesoljskih planetov in pošasti, sem vedela, kje bom čez kakšno uro.

V Narodni galeriji.

V Narodno galerijo še nikoli nisem šla. Mimo sem se že večkrat peljala, ampak v današnjem jesenskem sončnem dnevu se mi je zdela res čudovita! Ko sem vstopila, dogodka za otroke ni bilo težko najti.

Všeč mi je, kako so organizatorji pripravili dogodek. Nič kompliciranja z mizami in stoli, z dodatnimi blazinami za sedeže, da tudi najmanjši lahko dosežejo mizo in se sklonijo po lepilo. Enostavno so različne elemente postavili kar na tla, okrog pa majhne okrogle preproge različnih barv, na katere se vsak lahko usede. Lego kocke za ustvarjanje, barvice in "lepilo iz cvetličarne", tisto, električno v pištolici :)

Razigrani otroci povsod, ki ustvarjajo od res kompleksnih izdelkov do simpatičnih poskusov (kako spustiti karton navzdol po ograji). Res prijetno presenečenje pa je tudi število staršev, ki ne samo stojijo zraven, temveč ustvarjajo z otroki. Ne ustvarjajo namesto njih, temveč ob njih. Prav zanimivo jih je opazovati.

V ozadju je jazz glasba z vso potrebno tehnologijo, kjer se lahko otroci preizkusijo v DJ-anju, igranju električnega klavirja, vse to s slušalkami na glavi, kot pravi profesionalci. Res luštno vzdušje!

(Mislila sem sicer, da bom našla kaj, kjer bom tudi sama lahko sodelovala, ampak moram priznati, da me tokrat dogodek ni privabil k ustvarjanju. Posedela sem ob otrocih kakšno urco in napisala tale zapis, zdaj se bom pa sprehodila po galeriji. Upam, da so mislili na turiste z angleščino...).

Lep jesenski dan!

Weekend DIY

Nedolgo nazaj sem na blogu Babushke videla res simpatično idejo o predelavi starih ‘palet’ in ‘gajbic’ v nekaj novega. Nad idejo sem se čisto navdušila, saj so bile gajbice zame vedno nekaj prašnega, umazanega, tu jim pa dodamo čisto drugačen privdih! Luštno!

Ampak gajbice pri meni ne ležijo kar povsod po stanovanju. Kje bi dobila kakšno, da jo polepšam? Iz mojih ust v božja ušesa, ko smo s prijatelji pojedli gajbico breskev, me je na koncu čisto nepričakovano pričakala prazna gajbica!

Woohoo! Ampak iz ene same gajbice težko narediš kar koli od predlaganega na omenjenem blogu. Hm. Po tem ko sva jo s Sebastianom en teden prelagala z enega mesta na tleh na drugega, drug teden pa jo uporabljala za blokiranje balkonskih vrat, da se ob vetru niso takoj sama zaprla, mi je danes ob kartanju v glavo šinila super ideja!

Včeraj sva šla v res simpatično teater-kavarnico v mestu in preizkusila danske bionapitke Naturfrisk - pomarančno in limonino gazirano pijačo. Bila nama je kar všeč, še posebej pa sta nama bili všeč steklenički. Prinesla sva ju domov in previdno sprala, potem pa postavila na mizo. Kaj pa zdaj? Nad stekleničkama sva bila res navdušena, ampak nisva jih imela kam postaviti. Vsaj ne tako, da bi se nama zdelo fino. 

Ko sva kartala, sva razmišljala, tako, čisto spotoma, kaj bi s tema stekleničkama. Ugotovila sva, da nama v stanovanju, kjer imava sicer vse, kar potrebujeva, manjkajo police. Nobenih polic na stenah nimava. Ko sva že razmišljala in se hecala, da bi šla lahko kupit police, mi je iznenada šinila v glavo idela!

Kaj pa, če bi namesto polic uporabila gajbico!!!

Nad idejo sva se res navdušila ter razmišljala, kje bi dobila vrv, tako, dobro špago, da bi gajbico obesila na steno. Ko sva preiskala vse možne zadevščine, sva našla simpatičen rdeč trak za zavijanje papirja. Okej, to bo kul zaenkrat! Dajva uporabiti kar tole! Škarje v roke, merjenje dolžine trakcev, pa potem višine na steni. Malo spusti! Okej, skoraj, ne ne, malo višje! Čakaj, da grem od daleč pogledat!

Tako, pa sva jo obesila :) In potem še zadnji korak - steklenički! Čisto sva navdušena nad nalepkami na stekleničkah - vsak okus ima svojo, tako, starinsko, res lepo!

Danes je v Kopenhagnu izjemno sončen dan. Malo mi nagaja, ko pišem tale zapis, ker se moram sončnim žarkom kar malo skrivati, da vidim, kaj pišem.

Kombinacija sonca, dobre glasbe, muffinov, kartanja, super DIY mini projekta -

the best blend for the best weekend.

Super drag kino :)

V torek sva šla s Sebastianom prvič v kino v Kopenhagnu. Filme ponavadi gledava kar doma, ampak v torek je bil enkrat-letni kinodan, ki ga enostavno nisva smela zamuditi! Zakaj?

Če se nam v Ljubljanskem Koloseju vstopnica za 5 evrov zdi (pre)draga, potem jo vedno lahko primerjamo z vstopnico katerega koli kina v Kopenhagnu, kjer za ogled predstave odšteješ nič manj kot 12 evrov. Jap. Niso kar tako teli Danci, a?

Zakaj bi torej hodil v kino in gledal super drage filme, ko pa jih lahko doma zastonj in še z okusnimi (in cenejšimi, seveda) prigrizki lahko gledaš kar v topli postelji?

V torek je bila katera koli vstopnica za katero koli predstavo (kino, da ne bo pomote) znižana za pol, kar pomeni, da je bila cena vstopnice skoraj taka kot v Ljubljani! To se ponavadi v Kopenhagnu zgodi samo v fantazijah turistov, enkrat na leto pa le pridemo na svoj račun. 

Skoraj vse predstave so bile razprodane, tako da na koncu izbira ni bila več velika. Želela sva si ogledati To Rome With Love (Woody Allen), a sva bila prepozna z rezervacijo vstopnic. Gledat sva šla Moonrise Kingdom, ob pol desetih zvečer. Celoten večer je bil poln manjših presenečenj.

1) Kino, ki sva ga izbrala, je v samem centru mesta, v res simpatični ulički, v mogočni in "gledališki" zgradbi.

Nič kockaste stavbe s petnajstimi dvoranami (pest jih je kljub vsemu), temveč kino, ki je res del mesta.

2) Ime Grand Teatret ni zastonj - kino je nekoč bil gledališče in tako zunaj kot notri je še vedno ohranjena gledališkost.

Veliko platno je zakrito z rdečo žametno preprogo, stoli so prav tako rdeči in žametni, vrste so dolge in se raztezajo skoraj do odra (platna) samega.

3) Speaking about chairs, ko se usedeš, delno razumeš ceno vstopnice. Stoli so res izjemno udobni z možnostjo pomika v delno ležeče stanje (no, ne pretiravajmo, stol se lahko malo nagne nazaj).

4) Zadnje nima ničesar opraviti s kinom, pa vendar - večer je bil izjemno topel. Rokavice so sicer lepo pogrele roke na kolesu na poti nazaj, ampak v mestu je bil kljub večerni uri sredi tedna simpatičen poletni mestni utrip in mestne kopenhagenske ulice so bile čarobne.

What about the film? Zanimiv, simpatičen, pa tudi poseben. Tak, da si rečeš, da si ne želiš iti gledat še enkrat istega filma, da ti pa ni žal za vstopnico, ki si jo kupil. Zanimiva kritika družbe, prikazana na izviren, a na trenutke malo skrajen način.

Next step - gledališče :) Nekoč.